Preplet pristopov
V angleško govorečem svetu je poznana pod pojmom “silvopasture”, v strokovnih krogih pri nas pa kot drevesno pašna raba. Na regenerativnih kmetijah je zelo pomembna, ker na več ravneh prepleta pristope regenerativnega kmetijstva – povečevanje biotske pestrosti, vključevanje živali, povečanje donosnosti kmetij…
V osnovi gre za mešano rabo, oziroma za preplet gozda in kmetijskih površin, kar lahko dosežemo tako, da iz gozda izkrčimo večji del dreves in ustvarimo nekakšno savano (ta pristop v Sloveniji z določenimi izjemami praktično ni dovoljen zaradi zaščitenosti gozdov), ali pa drevesa in grmičevje posadimo na kmetijska zemljišča. Lahko v obliki žive meje oz. protivetrne pregrade na robu zemljišča z namenom ustvarjanja zavetja in habitata za koristne organizme, lahko kot posamezna drevesa po celotnem zemljišču z namenom ustvarjanja sence (koristi tako živalim na pašniku kot travniku ali zelenjavi, ker jima v poletnih mesecih senca v resnici prija), ali pa kot zasaditev v vrste po plastnicah ali po “keyline” linijah (če vas zanima več, lahko raziščete “keyline design”, nekoč pa morda napiševa tudi kaj o tem), s čimer izboljšamo zadrževanje padavinske vode in deloma tudi ustvarjamo habitat.
Na Zelenem pašniku se zlasti poslužujemo zadnjih dveh oblik, čeprav imava v mislih tudi eno primerno lokacijo za zasaditev protivetrne pregrade – morda v prihodnosti. Zasaditev grmičevja, v najinem primeru jagodičja (rdeči, črni in rumeni ribez, rdeče, črne in rumene maline, ter robide, tayberry in kosmulje), v vrste po plastnicah lahko pri nama opazite na travniku ob hiši, kjer imava glavni pašnik za pitovne piščance. Ker piščance vsakodnevno premikava na svežo travo, sva vrste zasadila na razdalji dveh širin njihovih ograd – piščančnikov. Na ta način se sicer nisva povsem držala razporeditve po plastnicah, ampak sva poskušala najti kompromis med koristjo zadrževanja vode (ob grmičevju sva z dodajanjem zastirk ustvarila mikro teraso, kjer se lovi padavinska voda) in praktičnostjo paše. 6 metrska razdalja med vrstami je načeloma primerna tudi za pašo ovc, čeprav je ta ob večjem številu živali morda manj praktična, saj prostor med dvema vrstama ne zadošča niti za en dan paše. Se pa z zasaditvijo jagodičja na pašnik na večjo medvrstno razdaljo doseže več pozitivnih učinkov – poveča se donos na enoto površine (tega pol hektarja ne omogoča samo paše, ampak tudi sadjarstvo), grmičevje ustvarja delno zavetje pred vetrom, zasaditev po plastnicah pa pomaga tudi pri infiltraciji padavinske vode, ki bi sicer, zaradi nagiba terena, lahko odtekla k sosedu. To je zlasti koristno poleti, ko lahko v nalivih pade ogromna količina padavin v zelo kratkem času.
Zasaditev posameznih dreves
Zasaditev posameznih dreves pa je druga oblika, ki sva se je lotila pozimi 2023/24, s ciljem ustvarjanja sence za živali na pašniku. Drevesa pri tej obliki zasadimo na precej veliko sadilno razdaljo – če bi v normalnih razmerah za visokodebelni sadovnjak upoštevali 5-10 m razdalje, lahko v tem primeru to povečamo na 15-20, odvisno od vrste dreves, ki jo sadimo. Ideja je, da so drevesa samo dopolnitev pašnika, zato jih sadimo na razdaljo, ki do tal še vedno prepušča dovolj svetlobe za rast travne ruše, hkrati pa senči tako živali kot rastline, da so v vročini manj podvržene stresu in bolje rastejo. Trenutno imava posajenih več vrst – orehe, češnje in jablane. Različne vrste je smiselno posaditi že zaradi biotske pestrosti, prednost pa je tudi v tem, da lahko posadimo drevesa, ki rastejo hitreje in zato hitro omogočajo senco, a so manj zanimiva na dolgi rok (vrbe, breze, topole…), pa tudi drevesa, ki nam bodo koristna tudi na dolgi rok (orehi, hrasti…). S tem na nek način ustvarjamo sukcesijo, kot bi se v naravi zgodila spotano na zaraščajočih površinah.
Obe obliki drevesno-pašne rabe sta seveda tudi združljivi – na domačem pašniku z vrstami jagodičja načrtujeva v vrstah tudi zasaditev posameznih dreves, ki bodo nudile dodatno senco in zavetje.