Novost na naši kmetiji
O kokoših nesnicah sva se pogovarjala že dolgo. Večinoma kot o dejavnosti, ki se nama v najinem kontekstu ne zdi smiselna. Razlogi so bili celoletna dnevna obveznost, ki zahteva tudi redno tedensko trženje pridelka – jajc. Pri ostalih dejavnostih imava sicer ponekod tudi celoletno obveznost (ovce), ampak trženje se skoncentrira na zgolj nekaj terminov skozi celo leto. To nama je bilo všeč, ker večina strank ne prihaja iz neposredne okolice in jim morava omogočiti neko vrsto dostave. Ampak s časom sva ugotovila, da pri celostnem regenerativnem kmetijstvu res ne smeš nikoli reči nikoli. Kokoši nesnice v sezoni 2024 postajajo nove uslužbenke na kmetiji Zeleni pašnik! Saj majhno samooskrbno jato sva imela že prej, ampak čeprav je po eni strani obveznost prav tako vsakodnevna, vsaj prodaja jajc ni breme, ki ti vsak teden visi nad glavo.
Zakaj sva se navsezadnje vendar odločila za jato kokoši nesnic? Spet je tukaj več vzrokov. Glavni je povezan z dvema bistvenima elementoma regenerativnega kmetijstva: s skrbjo za tla in z opazovanjem in posnemanjem sveta okoli nas. Na podlagi opazovanja pašnika, na katerem so se pasli piščanci brojlerji, sva ugotovila, da ima paša perutnine nanj res neverjetno ugoden učinek! Deloma zaradi gnojenja (z iztrebki, pa tudi s pogaženim zelinjem), deloma pa zaradi brskanja in s tem zračenja tal. Temno zelena travnata sled piščančnikov je bila na travniku jasno vidna že nekaj tednov po paši. Kako bi midva to prenesla še na bolj oddaljene pašnike, kjer si piščancev zaradi plenilcev ne upava pasti ali pa so preveč razgibani, da bi omogočali premikanje piščančnikov?
Ugotovila sva, da ni druge in da bo treba poseči po alternativi. Precej sva razmišljala o puranih, vendar so na oddaljenih pašnikih prav tako zelo mamljiv predmet poželenja, celega purana pa je tudi težje prodati kot piščanca. Zato sva misel o reji puranov (za zdaj, da ne bova prehitro delala zavez😊) opustila in se odločila za kokoši nesnice. Na srečo jih v bistvu vsi najini ožji kolegi s slovenskih regenerativnih kmetij že redijo, zato sva imela kar veliko spodbude pri uresničitvi ideje. V času zimskega mirovanja je Miha izdelal premični kokošnjak na osnovi stare avtomobilske prikolice. Prostorsko glede na predpise za ekološke reje zadošča za vsaj 100 kokoši, a v prvem letu bova testno preizkusila sistem s samo 49 kljuni. Po navdihu slavnih »eggmobilov« Richarda Perkinsa, od koder je Miha črpal zasnovo, ga bova imenovala kar jajcevoz. Izvedba je manjša in nižja od originalov, ampak to je na najinih nagnjenih terenih in ozkih gozdnih poteh nujno.
Eggmobil (jajcevoz)
Jajcevoz bo služil kot mobilno nočno zavetje in prostor za gnezdenje, tekom dneva pa se bodo kokoši prosto pasle v njegovi okolici, zaščitene pred plenilci z električno mrežo za perutnino. Kot je na naši kmetiji stalna praksa, se bodo kokoši na novo mesto na pašniku premaknile vsakih nekaj dni, ob tem ga bodo enakomerno gnojile, hkrati pa pridobile dostop do sveže trave in žuželk, zaradi česar bodo jajca posebno kakovostna.