Kako se je začelo
Sva Klara in Miha, dve ljubljanski srajci, ki sta se preselili na podeželje in ustanovili kmetijo. Najina kmetija meri 4ha, od tega je pol ha namenjenih intenzivnemu nasadu jagodičja in pol ha nasadu orehov v katerem paseva pitovne piščance in kunce, na preostalih površinah paseva ovce.
Poročila sva se še pred koncem študija, Klara je študirala ekonomijo in menedžment, Miha agronomijo, in takrat še nisva zares razmišljala o kmetijstvu (razen Miha čisto po študijski plati). V bistvu se nama je kmetijstvo, kot ga verjetno vsaj posredno pozna večina od nas (ogromno napornega dela, zgodnje vstajanje, nič časa za počitnice), takrat zdelo precej neperspektivna panoga in nekaj, s čimer se midva ne bi želela ukvarjati. Se je pa s tem, ko sva dobila otroke v nama počasi prebujala želja, da bi sama pridelala čim večji del hrane, ki jo kot družina pojemo. Selitev na podeželje je tej želji dodala še prostor, kjer sva jo lahko uresničila in začela se je zgodba naše kmetije.
Začelo se je z vrtom, nadaljevalo s kokošmi, racami tekačicami in pritlikavimi kozami, torej bolj hobi programom. Za kratek čas sva se zaradi Mihove službe preselila na Dansko, v Silkeborg. Tam sva se oddaljila od vseh ustaljenih rutin, obveznosti in imela sva več časa za razmislek, kaj želiva. Med drugim sva na Youtubu naletela na nekaj kanalov, kjer so kmetje iz tujine zelo odprto delili znanje in izkušnje o drugačnih načinih kmetovanja. O permakulturi, pašnih načinih reje živali, regenerativnem kmetijstvu in celostnem upravljanju (holistic management)… Klaro je pritegnil zlasti ekonomski in podjetniški vidik, ki so ga poudarjali: Kmetijstvo se na ta način tudi finančno splača! In sva zato po navdihu in zgledu iz tujine leta 2020 prvič poskusila s serijo 20 pitovnih piščancev, ki sva jih dobre 3 mesece pasla po travniku pod hišo, zavarovane pred plenilci v premičnih piščančnikih, kjer imajo s premikanjem vsak dan dostop do sveže trave. Namenila sva jih za domačo porabo, a se je glas o najinem podvigu kmalu razširil in razni znanci so nama namignili, da bi tako pridelana hrana zanimala tudi njih. Testiranje z večjim številom piščancev v letu 2021 se nama je zdelo uspešno, stranke so bile zadovoljne.
Najprej živali ...
Nato sva si rekla: Če že imava živali, je vseeno, če jih imava še malo več! In sva pritlikave koze prodala in pripeljala na kmetijo prve tri ovce. Čreda je nato samo v nekaj letih narasla na 20, da bo jagnjetine dovolj za doma in še za koga. Ovcam se je nato za krajši čas pridružila krava pasme Cika. Ovce pasme JSR sva izbrala zaradi lokalnih lastnosti, ki jih je pasma razvila skozi čas in razmeroma dobre odpornosti na parazite. Za kravo pasme Cika pa sva se odločila, zaradi manjše konstitucije (= manjšega pritiska na tla) in prilagojenosti pasme na zunanje razmere. Najine živali so večino časa, ne glede na vreme, zunaj. Zato je genetska prilagojenost pasme na “biti zunaj” izrednega pomena. Kravo sva kakšno leto zatem zaradi več dejavnikov sicer prodala naprej, a imava v načrtu, da se v nekaj letih tudi krave vrnejo na kmetijo.
V letu 2022 sva poleg krave dodala še kunce, ki se podobno kot piščanci v premičnih ogradah premikajo po nasadu jagodičja. Tako kosijo neposredno pod jagodičjem, so deležni sence in imajo najkakovostnejšo prehrano.
Po prvih nekaj letih se je učinek najinega načina kmetovanja že začel kazati na površinah, za katere skrbiva. Ko sva videla, kako dober vpliv ima paša piščancev na pašnike, sva se kljub začetnemu nezanimanju odločila, da na kmetijo pripeljeva še kokoši nesnice. Od njih naju je sprva odvrnila količina vsakodnevnega dela, ki ga prinese pobiranje in prodaja jajc, vendar sva po detajlnem izračunu ugotovila, da bi nova dejavnost kar dobro vplivala na ekonomičnost kmetije, poleg tega pa bi omogočala tudi izboljševanje pašnikov, na katerih piščancev ne moreva ali ne upava pasti (zaradi štiri in dvonožnih plenilcev). Tak način gnojenja torej ne bi bil samo zastonj, ampak bi nama prek prodaje jajc celo prinašal določen del zaslužka.
... potem še jagodičevje in jajca
Več živalskih vrst si želiva, ker je za OBNAVLJANJE NARAVE ključno, da na travnikih “dela” čim večje število različnih živalskih vrst, ki ima vsaka svoje dobre učinke, med seboj pa se dopolnjujejo. In da bi poudarila še EKONOMSKI VIDIK najine nastajajoče kmetije, sva po nasvetu Mateja Klineta iz Permakulturnega inštituta Maribor na travnikih začela saditi sadno drevje in grmičevje. Z zasaditvijo sadnega drevja in jagodičja v dovolj velikih presledkih, se produktivnost pašnika nič ne zmanjša, ampak se poveča prihodek na površino, ker imamo na isti površini dva vira dohodka, drevesa in grmičevje pa nudijo tudi senco in zavetje živalim.
Ideja najine kmetije torej ni ravno standardno kmetijska. Kmetije nisva začela z namenom, da bi kmetovala zaradi kmetovanja samega, ampak sva v kmetovanju našla način, kako sebi in drugim pridelati res KAKOVOSTNO HRANO, ki je od trgovinske manj obremenjujoča za okolje, bolj spodbuja naravno vedenje živali in je tudi bolj okusna. Živali pri nama so v največji meri na pašnikih, kjer se lahko prosto gibljejo na površini, ki je za piščance dvakrat večja od predpisane za ekološko rejo. Ker piščance in kunce vsak dan, ovce ter kokoši nesnice na dva dni, premaknemo v novo ogrado s svežo travo, imajo vedno na voljo uravnotežen obrok. Hkrati pa s premikanjem omogočamo tudi travni ruši na pašniku dovolj dolgo obdobje za obnovitev, s čimer preprečujemo izčrpavanje in prekomerno gaženje tal ter povečujemo odpornost rastlin na sušo.