Od kje izvira?
Na vprašanje, kaj je regenerativno kmetijstvo, ni odgovora, ki bi ga lahko smiselno podali v eni povedi. Vprašajte 10 zagovornikov, in najbrž boste dobili 10 različic, ki pa bodo skoraj gotovo vsebovale pojme tla, biodiverziteta, paša, mikroorganizmi, organska snov, itn. V zadnjih letih so se v akademskem svetu pojavile različne objave, v katerih so avtorji poskusili utemeljiti regenerativno kmetijstvo na podlagi praks, ki jih zajema. Po mnenju nekaterih (ki se mu pridružujem), pa ni dovolj, da tako kompleksen sistem opredeljujemo na podlagi nabora praks. Namesto tega bi ga morali opredeliti na podlagi načel in poslanstva, ki jih je mogoče doseči z različnimi praksami.
Mogoče poglejmo 40 let nazaj, ko je pojem regenerative agriculture kot prvi uporabil Američan J. I. Rodale. Uporabil ga je, ker je želel z njim opozoriti, kako industrializirani kmetijski sistemi vodijo do izčrpavanja naravnih virov. Nasprotno naj bi nova paradigma obrnila ta proces in spodbujala obnovo (regeneracijo), namesto trajnostne rabe ali ohranjanja, o katerih se je takrat razpravljalo. Zanimanje za izraz se je v devetdesetih letih izgubilo. Zamenjali so ga izrazi ekološko (organic), trajnostno itd., ki so v rabi in zelo razširjeni še danes.
Kljub temu pa se je interes za regenerativno kmetijstvo ponovno prebudil v prejšnjem desetletju, najprej v ZDA, potem pa se je hitro razširil na ves svet. Zanimivo se mi zdi, da ga je pri nas že pred 20 leti v eni svojih knjig uporabil zdaj upokojeni profesor dr. Tone Vidrih. Prevajal ga je sicer z izrazom obnovitveno kmetijstvo, ampak iz pisanja je jasno, da je dobro razumel bistvo. Žal pa čas takrat očitno še ni dozorel, da bi se iz tega razvilo kaj več.
Če stopimo od splošnega pregleda nazaj k pojmu samemu. Meni se zdi ključno, da pri regenerativnem kmetijstvu ne pozabimo na regeneracijo, ki jo lahko v slovenščino lepo prevedemo z besedo obnova. V tem smislu se mi zdi, da bi bil izraz obnovitveno kmetijstvo morda lepši in bolj primeren za slovenskega poslušalca, ampak zaradi interneta se je že zelo uveljavila tujka, zato nima smisla plavati proti toku. Če uporabljamo slovenski prevod, je takoj vsakemu jasno, da ne gre za ohranjanje zdravja tal, biodiverzitete itn., ampak za obnovo. Ravno v tem se obnovitveno kmetijstvo razlikuje od ostalih trenutnih trendov trajnostnega kmetijstva: da cilj ni ohranjanje nekega stanja (ki je, če smo natančni, trenutno precej degradirano glede na osnovne danosti), ampak je obnova v stanje, kot je bilo že stoletja nazaj, v naravnih ekosistemih. Kako do njega priti? Seveda z različnimi praksami, ki pa niso same sebi namen, ampak premikajo sistem kmetovanja v smer, ki na koncu pusti naravi čim bolj odprte roke (kar močno poveča odpornost na bolezni, škodljivce itn.), hkrati pa s premišljenim vodenjem človek poskrbi za čim boljšo izrabo virov, ki služijo njemu. Ni torej ideja, da kmetujemo v skladu z 10 predpisanimi praksami, ker tako reče ministrstvo, ampak da kmetujemo tako, da bi čim bolj obnovili ekosisteme, pri tem pa uporabljamo zelo različne prakse, odvisno od našega celostnega konteksta.
Kaj je regenerativno kmetijstvo?
Da ne bom še bolj dolgovezil, za konec navajam kar razlago, kot smo jo pripravili ustanovni člani Združenja za celostno regenerativno kmetijstvo Slovenije za potrebe delovanja združenja:
Regenerativno kmetijstvo (angl. regenerative agriculture) temelji na spremenjeni paradigmi, da je človek neločljiv del narave in da lahko s kmetijsko proizvodnjo, ob čim večjem upoštevanju naravnih vzorcev in procesov, pozitivno prispeva k celoti narave. V tem se razlikuje od t. i. trajnostnih pristopov, ki stremijo zgolj k ne povzročanju škode ali zmanjševanju škode za okolje.
Regenerativno kmetijstvo je način upravljanja s kmetijskim prostorom (obdelovalna površina, kmetija, krajina), kjer je glavno vodilo regeneracija, oz. obnova kmetijskih ekosistemov v smer proti naravnim, s poudarkom na vključevanju različnih vrst rastlin in rejnih živali ter izboljševanju in obnovi tal z vidikov njihovega zdravja, biološke aktivnosti in količine organske snovi. Pri tem kmetje kot skrbniki teh ekosistemov, ne sledijo nekemu predpisanemu naboru praks, ampak z opazovanjem, kritičnim razmišljanjem in preizkušanjem odkrivajo in uporabljajo sonaravne prakse, ki njihov specifični kmetijski ekosistem vodijo v smer proti čim večji prilagodljivosti, robustnosti in odpornosti.
Regenerativno kmetijstvo ne pomeni zgolj kmetijske proizvodnje, temveč mora enakovredno vključevati vidike regeneracije okolja, družbe in posameznika.
Regenerativno kmetijstvo mora upoštevati celostnost in individualnost. Konteksti delovanja so lahko od lokacije do lokacije in od skrbnika do skrbnika precej različni. Ključno je, da je regenerativno kmetijstvo hkrati celostno, kar pomeni, da skrbniki pri svojem delu upoštevajo svoj individualni celostni kontekst (angl. holistic context) in sledijo načelom celostnega upravljanja (angl. holistic management), kot ju je utemeljil Allan Savory.
Regenerativnemu kmetijstvu sorodni pojmi, ki pa jih z njim nikakor ne gre povsem enačiti, vendar so lahko deloma ali v celoti kot ideje ali prakse del regenerativnega kmetijstva, so med drugim: agroekologija (angl. agroecology), permakultura (angl. permaculture), ekološko kmetijstvo (angl. organic agriculture), biološko dinamično kmetijstvo, celostno vodeno pašništvo (angl. holistic planned grazing), agrogozdarstvo (angl. agroforestry) in ohranitvena obdelava tal (angl. conservation tillage).