Najine sopotnice
Ovce so se nam z leti izredno priljubile. Pomagajo nama obnavljati travnato rušo s pašo, teptanjem trave in gnojenjem. So krasne sopotnice na najini poti, hvaležne in preproste. Gojiva za te kraje primerno oplemenjeno jezersko-solčavsko pasmo (JSR), ki je v osnovi namenjena prireji jagnjet, ne molži. Glavna proizvoda te dejavnosti sta zato jagnjetina in volna za na vrtove in za visoke grede. Stremiva k temu, da bi bila najina čreda čim bolj odporna na notranje zajedavce, saj s tem zmanjšamo potrebo po obiskih veterinarja. Pomembno pa nama je tudi, da znajo ovce same poskrbeti za mladiče, ker je za naju dežuranje v hlevu, v strahu, da bo šlo pri kotitvah kaj narobe, manj učinkovito porabljen čas.
V Klarini družini so od nekdaj jedli jagnjetino. Njen dedek v Zasavju že leta redi ovce in ko je Miha prvič poskusil njihovega pečenega jagenjčka, je bil res presenečen, da je tako dober! Pri njemu doma ga nikoli niso jedli in imel je privzgojeno idejo, da jagnjetina smrdi. Pa so ga podučili, da smrdi samo, če se jagnje ni dobro prehranjevalo in če tudi zakol ni bil pravilno opravljen. Želja po svoji domači jagnjetini je bila dovolj močna, da sva si rekla: če že imamo travnike in če imava itak tudi druge živali, pripeljiva na kmetijo ovce, da bodo pasle naše travnike in da bomo imeli svoje meso!
Ovce so poleg čisto proizvodnega vidika (jagenjčki za meso) na najini kmetiji ključnega pomena tudi za obnavljanje in vzdrževanje trave na pašnikih. Po tem ko je moj dedi pred leti zaradi zdravstvenih težav opustil kmetovanje, so se tla na travnikih precej izčrpala. Z vsakoletno košnjo in odsotnostjo gnojenja trava raste vse slabše in je manj odporna na sušo. Kot povsod v naravi morajo hranila tudi na travnikih krožiti. Če le jemljemo, je učinek vedno manjši. Regenerativno kmetijstvo, ki je v tujini že bolj poznano, v Sloveniji pa šele v povojih, poskuša obrniti ta trend in namesto jemanja stavi na vračanje snovi v ekosistem. To vračanje pa je najlažje doseči prav s pašo prežvekovalcev (ovc in goveda) ter celo perutnine.
Paša ovc
Pašo izvajava na način celostne načrtovane paše (holistic planned grazing), ki poleg količine krme, ki jo žival potrebuje za rast, upošteva tudi dolžino obdobja, ki ga ruša potrebuje za obnovo. Živali zato pasemo kratek čas na majhni površini, potem jih premaknemo naprej, popaseni površini pa omogočimo vsaj nekaj tedensko ali celo nekaj mesečno obdobje za obnovo. S tem, ko živali pogazijo, pojedo in pognojijo travno rušo, same dobijo dovolj hrane za normalen razvoj, rastline v ruši pa signal, da se morajo obnoviti, in dovolj hranil, da to hitro storijo. Tako stimulirana ruša je lahko spomladi že v nekaj tednih spet v kondiciji kot pred pašo, ter tako pripravljena na nov krog. Če pri premikanju črede spoštujemo potrebno obdobje počitka ruše, se ta obnavlja in je vedno boljšem stanju, naša kmetija pa posredno tudi.